Družinska kaligrafija – pot do miru

Super se mi zdi, da ste prišli na idejo, da bi vsi skupaj, kot družina, prišli na urice kaligrafije. A me vseeno zanima, kaj je bil povod za to, da ste se odločili in izbrali prav Kaligrafijo? To vprašanje sem zastavila ob koncu tečaja Irmi in Ivu, mlademu paru, ki se s 3 otroki sooča z izzivi časa, ki nam polzi skozi prste, brez da bi mu dali prave  barve. Se vprašate kdaj, ali hitimo zato, da ne srečamo sebe? Nas je strah, da nam to, kar bi uzrli, ko bi se umirili in pogledali izza obveznosti kolektivnega časa, ne bi ugajalo? Ali je večji strah pred izzivom transformacije, ki neizbežno sledi, ko odpremo oči.

Zakaj kaligrafija?

Ivo: Meni se je zdelo, da nam bo druženje prineslo mir. Zjutraj vsi hitimo, v šolo in službo, delo nas zaposluje večino časa in če bi še popo­ldan, ko je edini čas, da je družina skupaj, vsak obiskoval svojo dejavnost, kaj imamo potem sploh od družine?

Irma: Kaligrafija se mi zdi fantastična že od nekdaj, lepa veja umetnosti in verjamem, da ob vajah kaligra­fije pridemo kot družina do točke miru; ko smo skupaj, pa vendar ni nenehnih zahtev, vreščanja, tekanja od ene do druge izpolnitve želja.

Kdo od vaju je prišel na idejo, da ste me poiskali?

Ha, ha, tukaj sta bile ponovno družna; oba sta prva prišla na idejo. Ivo je podal predlog, ker je urice kaligrafije na Griču odkril na FB. Irma je imela to prav tako v mislih, saj, da me pozna in spremlja moje delo. In tako smo dogovorili termin dveh srečanj v živo, ki so nas vse razveselili.

Kaligrafija je resnično primerna tako za otroke kot za starše in stare starše. Po 2 desetletjih vidim, kako se vztrajnost obrestuje in ker govorim le iz svojih izkušenj in svoje dobre prakse, sem prepričljiva.

Prvo srečanje s kaligrafskim orodjem

Družinica Brodnjak-Firbas je vsekakor prišla pripravljena na novo avanturo. Vse 3 punce Eliza, Hana in Lucija so s polno zanimanja sedle za mizo. Na prvem srečanju smo se srečali s pisnim priborom. Izbrali so si vsak svojo barvo peresnika, da jih pozneje doma ne zamešajo, saj se peres ne izposoja. Zakaj ne? Ker se pero navadi na roko, vsak ga namreč drži drugače, ima dra­gocen pritisk in Hana, ki je levičarka, ga prav tako drži povsem drugače. Da piše z levo roko je njena lastnost, ni težava, razen, če jo mi ustvarimo. In tako pri meni levičarji od prvega trenutka pišejo z normalnimi kaligrafskimi peresi, brez da 1x izpostavim njihovo drugačnost.

Dobili so še kovinska peresa, ki so najprimernejša za začetne vaje, saj nam omogočajo, da vodimo črke kar v karirastih zvezkih za matematiko. Bilo je zanimivo opazovati male prstke, ki so vtikali pero v peresnik in ugotavljali, kako je sedaj to pravilno vdano, da bo pri­pravljeno za čisto prave kaligrafske črke. Ker se je sicer že zelo mudilo pisati, ha, ha. Pa vendar smo si še prej izbrali vsak svoj barvni tuš in tako smo lahko pričeli.

Pri kaligrafiji se vse vrti okrog kota

Ker se pri kaligrafiji vse vrti okrog kota, pod katerim držimo pero, kot pa je za deklice te starosti še samo pojem, smo si pomagali s primeri iz narave. Ko gremo na Triglav je pot ‘bolj strma’, kot če gremo na Pohorje, a ne? Torej pri črkah, ki se jih bomo učili, bomo držali pero, kot bi šli na Pohorje, bolj po­ložno. To je bil naš dogovor.

In smo začeli.

Risali smo pot na Pohorje, tanko črto in še eno in še eno. Od spodaj navzgor. Od črte do črte. Eno črto ob drugi in … ugoto­vili, da smo vsi pristali na Triglavu. Črte so bile preveč strme.  A to je, na kar naj bomo pozorni?


Pomen odnosa do lepopisja

Zakaj bi pa bilo to tako pomembno, gremo raje naprej, gremo pisat črke, sem dostikrat slišala med uvodnimi urami kaligrafije od otrok ali odraslih, ki niso bili  dovolj potrpežljivi in umirjeni, da bi temeljito osvojili osnove. Temu se reče ‘odnos’ do osvajanja nove veščine in če se mu ne posvetimo, zamudimo proces, ki se sicer vrši ob ponavljanju lekcije, samodejno. Še vedno se je izkazalo, da če preskočiš osnovo, se ti manko pozna.

Najpomembnejši kaligrafski nasvet

Sama vam svetujem, da se vedno vračate k tem osnovnim vajam. Sama rada rečem na prvi uri, zabetonirajmo roko, da bo držala pero vedno pod istim kotom. Tu sploh ni pomembno, koliko ste stari, če prvič držite kaligrafsko peno, ste začetnik in torej otroci, atiji in mamice sodijo v isto klop 1. razreda. Morda je otrokom malo lažje, ker še niso “zapisani” in  še nimajo izoblikovanega svojega rokopisa ter hitrosti zapisovanje zapiskov, ki jih potem mnogokrat ne znamo za seboj niti prebrali.

V nadaljevanju smo še kar pisali le črte, poševne, pa naravne in ugotavljali, da je že to dosti večji izziv, kot smo pričakovali. Vsekakor smo že v prvi uri imeli dosti priložnosti, da smo trenirali našo voljo in potrpežljivost.

Vaje so se dalje razvile v gra­dnike za črke in še vedno smo se osredotočali na kot. Ugotavljali smo, da se fokusiramo le na pisanje črt, po to terja vso našo pozornost. Pa še nekaj je bilo opaziti. Tišino. V ateljeju je bila popolna tišina in ko smo tako skoncentrirani in poto­pljeni v svoje delo, uspeh ne more izostati.

Aktivni počitek

Kakor koli, vse ima svoje meje in tudi pozornosti ne gre izrabljati. Vse, česar je preveč, izgubi svoj čar in tako je bil z velikim navdušenjem sprejet predlog, da bi se malo razgibali na svežem zraku in preizkusili čisto ta pravo “Kekčevo gugalnico” in še ostale v našem vrtu.

Narava pa nam je nagovorila čisto druge čute. Vriskajoč smo, spet vsi, otroci in starši, začutili svobodo radoživosti in premaganega strahca ob poletu čez globel. Ja vse to je potrebno doživet­i družno, da se odrasli spomnimo, da smo bili tudi mi otroci in je bilo za nas enkrat vse novo in da je tako še danes, le da se od nas, ker smo odrasli, pričakuje, da vse vemo in vse zmoremo. In doživetje je prav tako koristno za otroke, da vidijo, da starši čutijo enake “kepe v trebuščku”, ko so pred izzivom, kot oni sami.

Tak je ta svet. Ko se zavemo, da se vse življenje učimo in ko si dovolimo, da učenje postane igra, se ne posta­vljamo več nad ali pod sočloveka in odnosi med nami postanejo bolj harmonični.

Prvi del srečanja smo tako zadovoljni zaključili ob še nekaj, na novo osvojenih gradnikih črk osnovne abecede, imenovane Karolinška minu­skula, ki je lepa okrogla pisava, primerna za začetnike v kaligrafiji. Čisto na koncu smo se naučili očistiti pero in ga pravilno shraniti, da bo nepoškodovano počakalo do prihodnjič, ko ga ponovno primemo v roko.


Moj kaligrafski pristop

Še nekaj okroglih gradnikov in pripravljeni bomo, da bomo pričeli s pisanjem črk. Skupaj smo pregledali abecedo ter ugotovili, da je dosti črk okroglih, torej je lunica, ki se je bomo učili v nadaljevanju, pomemben element, ki se mu bomo posebej posvetili. Kot Waldorfski pedagog imam seveda prijeme, ki so otrokom prijetni, starše pa vrnejo v otroštvo. Tako je bila igriva razlaga o lunici, ki jo zapišemo rahlo nagnjeno v levo, da ustvarimo počivalnik, v katerem se medvedek spočije, vsem v pomoč.

Pot do notranje umiritve

Spet smo ugotavljali, da izgleda vse lažje, ko opazujemo izurjeno roko. In tako smo spričo izziva, ki smo ga, vsak zase, imeli pred seboj, padli v koncentracijo da je nastala tišina, o kateri sta menda sanjala Irma in Ivo, ko sta se odločala za to, da me skupaj obiščejo na Griču.

S kaligrafijo razvijamo vztrajnost in potrpežljivost

Po toliki vztrajnosti pa smo prispeli do trenutka, da smo pričeli pisati črke. Sedaj je šlo vsem lažje. Res je, če se uspemo potrpežljivo prebiti skozi temeljne vaje, v posameznih črkah zlahka prepo­znamo gradnike črk, ki smo jih do sedaj osvojili.

Ob koncu našega kaligrafskega druženja, ki je trajalo 2 krat po dve šolski uri, smo prispeli do trenutka, ko smo ob pomoči lista s celotno abecedo zapisali vsak svoje ime.

Cilj je zadovoljstvo

Vsi smo zgledali zadovoljni in bili smo si edini, da se ne vidimo zadnjič. Opremljeni s peresi, tuši in vajenicami za učenje te lepe, pokončne pisave, najprimernejše za začetnike, so bili nared, da nadaljujejo kaligrafske urice v objemu svojega doma. Odločili so se za delo ob ON-LINE kaligrafskem tečaju, ki v 35 kratkih filmih, korak po korak vodi skozi obe abecedi, malih črk Karolinške minuskule in Velikih črk, sicer samostojne pisave Unciale. Vsekakor je ta spletni pripomoček odličen za učenje kaligrafije na domu.

»Ko pa bomo imeli kaj pokazat, pa se spet vidimo na Griču!«, je zaključil Ivo prav po moško. Sama pa sem pomislila, kako vibracije, ki jih občutimo kot prijetne, same najdejo pot v naše življenje, da se manifestirajo, ko smo nanje pripravljeni.

Ljubezen do kaligrafije

Ljubezen do kaligrafije je močno povezane z notranjo kontemplacijo vživljanja vase in prinaša spoznanje o sebi skozi čutenje. In, če kot starš presodiš, da je to nekaj, kar želiš predati svojim otrokom, pomeni, da si odgovoren posameznik z veliko ljubezni v sebi. Ljubezen pa je edina, ki naj bo naš učitelj, naša smer, luč in pot v življenju.


Kaligrafija – vabilo

Vabim vas, da redno sledite Facebook strani Svet ustvarjalnosti NRG in Facebook strani Natalija Resnik, kjer objavljam izdelke in termine novih možnosti za učenje.

Skupaj bomo lažje prešli prve korake v čaroben svet kaligrafije.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja