Moje raziskovalno delo se je pričelo pred 21 leti. Včasih so bili krivi za moje težave vsi od zunaj. Danes so, na srečo ti zunanji vplivi zame ‘mala malica’, saj se ukvarjam in fokusiran le še na svoje notranje vodstvo. In prav fokus je moje glavno področje raziskovanja. Ni majhen izziv, fokusirat misli na črke, ki jih nizaš na papir brez možnosti napake. Ta trening je uporaben v vseh vidikih življenja. Pomaga se nam fokusirati nase, na svojo pot, svoje potenciale, manifestacijo le teh. To je moja pot do enosti s seboj skozi meditacijo v gibanju, kot rada imenujem kaligrafijo.

Kaligrafija je stara veščina pisanja, ki jo je računalnik izrinil na škodo razvoja zdrave in uravnotežene osebnosti. Osebnosti, ki se kot taka razvije le ob zadostni stimulaciji glavnih možganskih centrov za vid, govor in otip. Te centre je potrebno izdatno stimulirat v zgodnji otroški dobi.

Prerano uvajanje “pametnih telefonov” v otrokov vsakdan je katastrofa in verjamem da usmerjeno premišljena destrukcija cele generacije človeštva z namenom prevzema oblasti in odločanja nad osnovnimi življenjskimi funkcijami posameznika.

Ob upoštevanju, da se 75% možganskih povezav razvije in stimulira pri otroku med 3-7 letom starosti. V starosti do 12 leta imamo časa razviti 95% sinaps in to skozi igro in gibanje. In tu so mišljene one igre, ki vzpodbujajo ustvarjalnost in veliko veliko gibanja pod milim nebom, v naravi. Danes pa so otroci v tej starosti prikovani na ekrane računalnikov, TV in telefonov.

Ob tem možganskim centrom, ki bi morali v starosti od 3 do 12 let dobivati največ stimulacije, ne dajemo nobenih sporočil, nobenih izzivov za delovanje. Torej možganski centri v otrokovih možganih razumejo, da so nepotrebni in krnijo.

Predstavljajte si otroka, lepo zleknjenega na blazini, ki v roki drži telefon in ure nepremično igra igrico:

Center za vid ni pestro stimuliran, saj je pogled fokusiran le v eno smer
Center za govor, prav tako ne, saj ob igranju igric oz. gledanju risanih filmov otrok molči oz. izreka, ponavlja kratke zloženke, ki jih najpogosteje izrekajo njihovi fiktivni junaki.
Center za otip, torej prsti rok pa so v popolnoma nenaravni, pokrčeni drži v položaju, ko otrok delj časa drži v roki le telefon, daljinec oz. miško. O razvoju prepotrebne finomotorike ni ne sluha, ne duha.

Sama vidim, da sta zadnja stara in prva nova generacije otrok v tej zavajajoči realnosti tehnološkega napredka najbolj oškodovani. Sama kot letnica 1970 sem otroštvo preživljala brez računalnika, v moj sistem so jih pričeli uvajati nekje pred 35 leti. Ko sem rodila svoje otroke, so bili na pohodu prenosni telefoni. Zahvaljujoč svojemu paralelnemu študiju antropozofije sem takrat kot mati zelo zavestno zavračala trend uvajanja teh igračk v naš dom.

Današnji mladi in bodoči starši pa so že rojeni s tem trendom in je ta del njihove realnosti. Z vseh strani so bombardirani z reklamami in tako navzven izgleda brez izhodno se temu upirat; če imajo vsi, je to trend.

Iz te kletke ujetosti v samoumevnost neodgovornega ravnanja s celo generacijo nove mlade populacije ljudi se bomo rešili z ozaveščanjem. S ponovno uvedbo nuje po lastnem razmisleku in povrnitvi odgovornost za zdrav razvoj ter zdravje svojih otrok in prihodnjih generacij. In s pristnimi odnosi, dotikom, objemom, poljubom, saj vse to samo po sebi zdravi.

Dragi mladi starši, vabim vas da pogumno preberete še kak moj človek o koristih kaligrafije pri otrocih. Vabim vas, da se udeležite kakega predavanja oz. še bolje tečaja kaligrafije, da se sami uvedete v čudovit svet črk in s tem najbolje asistirate svojim otrokom v njihov zdrav razvoj do celovitih in srečnih posameznikov.

Smo na točki, ko se ne moremo osloniti in zaupati avtoritetam, katerim smo do sedaj polagali svoja življenja, z zaupanjem, v upravljanje. Naš čas od nas zahteva lasten premislek in prevzemanje odgovornost za svoja življenja. In to sploh ni niti nemogoča, niti tako nedosegljivo obsežna naloga.

Iz mojega stališča, bogatega z lastno izkušnjo je to točka, kjer sama upravljam s svojim življenjem. Odgovorno se soočam z vsem, kar sem storila napak, a posledično tudi žanjem vse dobrobit mojih preudarnih in premišljenih odločitev in dejanj.

In veste kaj je pri tem najbolje? V mojem svetu ni strahu in ni krivde, ne krivdiranja. Pravzaprav je zelo preprosto. Vodi me le eno edino vprašanje, ki je vselej uporabna, varna in verodostojna pot.

Vedno in pred vsako odločitvijo si ga zastavljam in prisluhnem odgovoru v sebi. To vprašanje se glasi: Kaj bi storila ljubezen?

V upanju, da bodo moja pisanja prišla v roke kakemu raziskovalnemu novinarju, ki ima svoje otroke in mu je mar zanje in tudi za prihodnje rodove, vas lepo pozdravljam.